Občina Kostel leži na J meji Slovenije, ob mejni reki Kolpi, katera že stoletja ločuje kranjsko in hrvaško fevdalno posest. Pokrajina Kostel se nahaja na slovenski strani reke Kolpe, med Čabrom in Osilnico na zahodu in Predgradom in Starim Trgom v Poljanski dolini na vzhodu ter naselji Morava, Grgelj in Račkim potokom na severu.

Ime je dobila po gradu Kostel – izvedeno iz latinske besede castellum, kar pomeni trdnjavo ali zatočišče (406 m); zgrajenim na koničastem hribu, 200m n.v. nad Kolpo. V listinah se kot Kostel začne omenjati leta 1336. Z enakim imenom » Kostel » pojmujemo poleg same pokrajine in občine tudi njene prebivalce – Kostelce, narečje, samo naselje, kjer se nahaja grad.

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI
Pokrajina Kostel obsega 5667 ha površine. Žal je večina obdelovalnih površin zaraslo, kar predstavlja 77 % gozdnih oz.zaraščenih površin.
Kostel označujemo kot redko naseljeno, močno gozdnato predvsem z listnatim drevjem poraslo pokrajino, za katero so značilne številne kraške planote s vrtačami in vrhovi, ki se vzpenjajo od 550m do 901m nadmorske višine in predstavljajo izjemno naravno dediščino.

Občina danes šteje okoli 700 prebivalcev, ki živijo v 54 vaseh in 16 zaselkih.
V teh krajih je leta 1890 živelo 2856 ljudi in 1966 še 1255.
Za Kostel je značilna skopa zemlja, ki ni mogla preživljati vseh svojih ljudi, zato so se ljudje dodatno ukvarjali še z mlinarstvom – maljin, oblačilno obrtjo – žnidarji (krojaštvo), mizarstvom in tesarstvom (tišljarstvo) žaganjem hlodov, mesarstvom in pekarstvom gostinstvom (bertije), kovaštvom,kolesarstvom, peko kostanjev, tovorništvom (furmani), tihotapstvom (švercanje) in krošnjarstvom (obziranje).

PRAZGODOVINSKA NASELBINA
Najstarejšo najdbo v Kostelu so datirali v mlajšo kameno dobo (2000 let p.n.št.), in sicer v strugi reke Kolpe pri Gornji Žagi je bila najdena kamnita sekira.V skladu s svetovno zgodovino, naj bi tudi v obkolpskem predelu živelo keltsko pleme Colpiani. Za prazgodovinsko življenje so značilni poganski običaji in njihova žrtvovanja ljudi, ki so jih metali s strmih hribov v dolino. Na področju Kostela so našli več takih lokacij.

PRVI ZNANI LASTNIKI KOSTELA
V 11.st. je Kostel kot pokrajina verjetno sodil k ribniški cerkveni in posvetni oblasti. Takratni vladar cesar Henrik IV. je to pokrajino izročil v upravljanje plemičem, ki se jih je prijelo ime »Ribniški gospodje«
- Soveniški, predniki celjskih grofov (1056 – 1206 ).

KOSTEL IN ORTENBURŽANI
Ortenburžani so do kostelskih posestev prišli z dedovanjem oz. s poroko Neže Turjaške, ki se je poročila z Otonom I. Ortenburškim. Grof iz Ortenburga na Koroškem je dal v letih 1247- 1325 sezidati na višini 406 m prvotni grad v obliki stolpa, obdanega z obzidjem.
Grad Kostel se v listinah prvič omenja šele 24.06.1336. leta kot GRAFFENWARTH – grofovska straža (danes je to uradni praznik občine Kostel ) in 1333 kot sedež gospostva s pravico do krvnega sodišča – krvna rihta.
Za časa Ortenburžanov se je v Kostelu oblikovalo samostojno gospostvo kot gospodarska, upravna in sodna enota. Leta 1363 pa je ta kraj omenjen kot Costel – od tod tudi izvira Kostel.

KOSTEL POD CELJSKIMI GROFI
Prvotni grad so povečali v mogočen grajski objekt, ga z naseljem vred obdali z obzidjem in utrdili s petimi obrambnimi stolpi. Grad je služil kot obmejna utrdba v obrambi celjske in kranjske posesti, postajal pa tudi pomembna trgovska postojanka. V tem času je naselje pod gradom dobilo ime Trg in trške pravice.V času celjskih posesti je samo kostelsko območje dobilo veliko na pomenu, saj so se začele razvijati trgovske poti. Grad je služil tudi kot pomembna obrambna točka pred turškimi vpadi. Prav turški vpadi so zelo vplivali na življenje v Kostelu. Ponavljali so se leto za letom, od 1408. do 1593. leta. Znanih je 14 večjih napadov na kostelski grad. Za njimi so ostale požgane in izropane vasi, mnogo ljudi pa so pobili ali odpeljali v suženjstvo. Polastili so se ga samo enkrat, in sicer v aprilu 1578 in to z zvijačo.

KOSTEL OD HABSBURŽANOV DO SPODNJEGA GRADU
Konec 15.st. je cesar Friderik III. izdal »krošnjarski patent », ki je Kostelcem, Kočevarjem in Ribničanom dovoljeval svobodno trgovanje s svojo živino, platnom in drugimi izdelki po Hrvaški in deželah Avstrije.

KMEČKI UPORI V KOSTELU
Turško pustošenje, vedno nova in nova bremena zemljiške gospode in cesarja, preprečevanje kmečke trgovine in obrti, politična brezpravnost in krivice, ki so ga poniževale kot človeka, je povzročilo upore tlačanov, kmetov. Tako so se Kostelci uprli z orožjem v roki, zasnovali so kmečko zvezo in začeli napadati zemljiška gospostva.

FRANCOSKA VOJSKA
V času francoske okupacije ( 1809 ), to je v začetku 19.stol., so vojaki zaradi upora kostelski grad požgali. Kostelski tlačani so se pridružili slovenskemu uporu proti Francozom, ki so ga vodili iz Novega mesta zaradi novih dajatev, kljub obljubi, da jih ne bodo povečevali. Tem davkom so pravili »kontribucija« Napoleon je naložil kranjski deželni velikanski vojaški davek, kar 18 mio frankov. V noči od 8. na 9.oktober 1809, torej le nekaj dni pred ustanovitvijo Ilirskih provinc, so se Kočevarji, Kostelci in Poljanci uprli Francozom. Kostelci so bili prvi, ki so napadli po občinah nastanjene francoske vojake, izterjevalce davkov – garnizerje. Pobrali so jim orožje, mnoge so pobili, druge zvezali in odpeljali čez Kolpo v avstrijski tabor ali pa jih zvezane metali v Kolpo, kjer so utonili. Prav zaradi tega upora je bil izdan ukaz za plenjenje in požig Kostela, Predgrada, Poljan in Kočevja..Takratni lastnik je v zameno na drugi strani obzidja sezidal enonadstropno baročno zgradbo, ki so jo ljudje poimenovali Spodnji grad. Leta 1935 je Rudolf Gorjan večino posestva prodal, Spodnji grad in del posestva je kupil ruski emigrant Andrej Belocvetov. Ta je bil poslednji lastnik gradu Kostel. Ko se je začela 2. sv.vojna, si je Rus najel ljudi, da so ga čuvali, ker se je grozno bal partizanov. Prav zaradi tega strahu, da ga ne bi ubili, je vse svoje premoženje naložil na vozove ( kar 27 vozov ) in se odpravil proti Kočevju. Med potjo so ga okradli. Sam Spodnji grad so leta 1943 minirali in požgali partizani, ker je bila v njem močna italijanska postojanka.

CERKVICA SV. TREH KRALJEV
Stoji na samem grajskem dvorišču, ocenjujejo, da je stara kot sam grad. Nekdaj je bila grajska kapela z gotskimi potezami in značilno odprto zvonico (preslica). V linah visita dva železna in en bronast zvon. Starejšo obliko zvonika in cerkve kaže Valvasorjeva podoba. Vsi trije zvonovi so bili odneseni, en zvon je iz kapelice Maverc, delno je poškodovan. Glavni oltar krasi kip Pieta. Marija, oblikovana na začetku našega stoletja, ima na prsih srce, prebodeno s sedmimi meči. Ta kip je z oltarja v Zdihovem. Včasih prinesejo tudi oljno sliko Svetih treh kraljev Aleksandra Goetzla. V njej je še oljna slika » Poklona », sv. Jožefa z Jezuščkom. Kadilnico v cerkvi je Vladimir Steska opisal kot najstarejšo na Kranjskem.

Pred vrati stoji kamen pred cerkvico – mlada dekleta so tekmovala, katera bo po maši prišla prva do njega in stopila nanj, tako bo zagledala svojega ljubčka ali pa so na tem kamnu licitirali ( suhe krače, šunke, vino, lesene izdelke ). Ljudje niso imeli denarja in so mežnarjem in župnikom dajali pač to, kar so imeli, tisti ki so imeli denar so na licitaciji te stvari kupili in so se na nek način odkupili za svoje grehe. Tretji namen tega kamna pa je, da je to glasniški kamen. Danes cerkvico obnavljajo. Pri obnavljanju so našli grobnico s kostmi. Same temelje zalivajo oz. vlivajo beton, da jo utrdijo. Zgrajena je na živi skali.